Bodimo samosvoje, bodimo drugačne, bodimo to, kar smo!

Hejla!

Seveda se nekako spodobi v današnji družbi, da si ženske čestitamo za dan žena. Če se spomni na to še kak moški, še toliko bolje.

Zakaj nam je v bistvu vsem to toliko pomembno, če pa se ostale dni obnašamo čisto drugače. Na ta dan bi naj ženska od svoje okolice dobila kakšno posebno malenkost, pozornost, ljubezen, kakšno lepo dejanje.
Ampak zakaj samo ta dan? Zakaj si samo ta dan zaslužimo, da se po možnosti nekdo spomni na nas, nam pove, da nismo same, nam pokaže, da nas ima rad ali pa da se na nas spomni?
Najde se tudi kdo, ki takoj začne s tem, da je to feministični praznik, da skušamo s tem dnevom ženske dokazati svojo enakopravnost in takšne bedarije.

Sama sem zagovornica tega, da ni nič narobe, če ženska česa ne zmore, saj tudi moški ne zmorejo vsega, samo tega ne bi smeli spremeniti v neenakopravnost spolov, ampak v njihovo dopolnjevanje. Mogoče sem preveč "moderna", ampak za kaj se ne bi dopolnjevali na vseh možnih točkah v življenju. Razmišljam v smeri, da če moški zna oprati perilo in pomiti posodo, zakaj je potem še vedno v večini primerov ožigosan kot copata, ki doma pomaga in dela namesto svoje žene/partnerke? Sej ne pomaga partnerki, ampak dela tudi zase, a ni tako? Kaj pa je narobe tudi, če punca zna marsikatero tehnično ali drugače "moško" stvar sama naredit. A je potem kar naenkrat feministka ali pa več ne dovolj ženstvena, ker zna nekaj dodatnega, kar kot ženska po družbenih normah ne bi smela vedeti? Zakaj se more ženska za eno delovno mesto, ki se smatra kot moško 3x bolj potruditi in celo dobi manjšo plačo? Ker je kot ženska avtomatsko manj sposobna za to delo? Ali tudi obratno, ko se moški skuša povzpeti na delovno mesto, ki je tretirano kot žensko in je takoj ožigosan, da je pomehkužen in ni pravi moški.

Vso to razmišljanje me malo mede, ker živimo v 21. stoletju, kjer bi naj bolj moderno, odprto razmišljali in sprejemali drugačne okoli sebe, smo pa v bistvu družba, ki si še zdaj ne upa iz okov starega režima in reda, ki je zahteval določene norme obnašanja za vsak spol. Med tem pa ne uvidimo, da smo si vsi različni, da vsak zna nekaj boljše in nekaj slabše, da vsak razmišlja drugače.

Zakaj končno enkrat ne pozabimo na spol in začnemo izražati sebe, svoje poglede na svet brez olepšav ali tišine, da nebi koga prizadeli?

Zakaj se ne spomnimo drug na drugega in si kar tako, vmes med letom ne prinesemo kakšne pozornosti in malenkosti, samo tako, iz razloga, ker imamo nekoga radi in ne zato, ker se tako spodobi na tisti dan?

Sama sem se pred leti odločila, da ne bom več tiho, da ne bom več pustila, da ostanem neizražena samo zato, ker pač nekomu ni všeč moj karakter in moje razmišljanje. Opažam pa na žalost, da sem velikokrat zaradi tega naenkrat v družbi odrinjena, ker se ne vdajam normam in nenapisanim pravilom, ki vladajo. Marsikdaj sem zaradi tega potem slabe volje in tudi žalostna, saj sem že večkrat spoznala, da tudi najbližji ne prenesejo, če pač si kar si kot človek. Vedno bolj pa ugotavljam, da v bistvu ni važno, kar drugi mislijo, kar drugi živijo in kar drugi delajo. Na koncu dneva lahko vedno s trezno glavo rečem, da sem to kar sem in da sem na to ponosna, ter tako v miru zaspim.

Zato vam za dan žena ne bom čestitala, ker ste pač ženske, ampak vam bom zaželela, da izrazite sebe in svoja občutja vsak dan v popolnosti in se ne prepustite mislim, kaj si bodo o vas mislili ostali in, ali boste sprejete. Sprejmite se same takšne kot ste in zaživite na polno v vsem sijaju. Uživajte v stvareh, ki vas napolnijo z energijo in pustite stvari, ki vam jo kradejo. Na koncu dneva je pomembno le, da ste ponosne same nase in na svoje uspehe.



Drage moje, uživajte vsak dan kot bi bil zadnji, me se pa beremo spet čez vikend. 😍💕💋

Marina

Komentarji

Priljubljene objave