Prostovoljstvo - vrednota, ki zamira

Hejla!

Spet je teden okoli in meni se kot vsak teden do zdaj vedno zaključi z petkovim popoldnevom pri gasilcih. Že v oktobru sem pisala o tem, ampak se mi zdi, da enostavno morem narediti objavo samo o prostovoljstvu, da poudarim, kaj mi v bistvu to pomeni, zakaj sem se zato odločila in pa predvsem, kaj mi to daje ali kot bi se spraševali nekateri, kaj pa imam jaz od tega.

Dejstvo je, da sem z gasilci in njihovim delom dejansko zrasla, saj je tudi moj oče gasilec. Že od malega sem bila zraven na kakšnih vajah, tekmovanjih, tam kjer je pač za otroka zanimivo. Veliko se je o tem pogovarjal z mano tudi oče. Nikoli nisem sodelovala pri gasilski mladini, katero sama danes učim, ampak sem vedno govorila, da jaz bom pa tekmovala in sodelovala z gasilci takrat, ko bom velika, ker bi rada pomagala in reševala v pravih težavah. 
Vmes med najstništvom sem se malo oddaljila od tega, družba na srednji šoli in potem na faksu, enostavno sem se iskala in nisem imela toliko časa za gasilce. Sčasoma pa sem ugotovila, da pa vseeno še vedno ne morem popolnoma odmisliti, kaj se pa z njimi dogaja, kje vse so pomagali, kje vse so sodelovali na tekmovanjih. 
In prišla sem nazaj, starejša, zrelejša, zaradi mnogih vzponov in padcev, ki sem jih med odsotnostjo doživela, definitivno pa tudi bolj samozavestna in samosvoja, kar pred odhodom niti malo nisem bila jaz. Zgodilo pa se mi je nekaj, kar nikoli nisem pričakovala. Kot otrok sem seveda vse gledala skozi neka rožnata očala, bi se lahko reklo in kaj hitro sem ugotovila, da pa ni vse tako rožnato, kot se mi je kot otroku zdelo. 

V tem času, kaj sem nazaj, sem spoznala, da veliko ljudi sploh ne ceni gasilce in njihovega dela. Nekaj je tudi takih, ki so pridruženi gasilcem, vendar se zdi, da so tam samo zato, da dobijo pohvale, nagrade, priznanja in ne z namenom pomagati ljudem. Opazila sem pa tudi, da ljudje v vsakdanjem življenju vedno pogosteje razmišljajo samo o tem, kaj bodo od katere dejavnosti imeli, bodisi finančno, materialno, prepoznavno. Smo res prišli tako daleč, da se za vsako malenkost sprašujemo, kaj bomo od tega imeli? Večina se in zdi se mi, da vrednota prostovoljstva nekako ni več v "modi", saj od nje nič nimaš in se razdajaš za nič, zato se tudi vedno manj ljudi odloča za to. 

Pa je res, da od tega nimaš nič?

Prostovoljstvo je dejavnost, pri kateri se res razdajaš, daš ponavadi 150 ali več procentov od sebe, se zbudiš sredi noči med delovnim tednom, ker zazvoni pozivnik, delaš do jutra, delaš v soboto in nedeljo dopoldne in popoldne, čeprav si se odpravljal na izlet, si v gasilskem domu ure in ure v popoldanskem času, zato da opraviš svojo zadolžitev v domu. Ampak nikoli se ne razdajaš za nič, nikoli. 
Poplačan si za vse, kaj delaš, ne z denarjem ali materialnimi stvarmi, ampak z zahvalo občanov, ko rešiš spremoženje, z zahvalo svojcev, ko pomagaš bolnemu sorodniku, na koncu koncev si poplačan tudi s tem, da se otroci od tebe zelo radi učijo o gasilcih in veščinah in te poslušajo, te imajo radi in si na nek način njihov vzor. 

Velikokrat dobim vprašanja, kako se mi da ukvarjat v petek popoldne z gasilsko mladino, če nimam raje kakšne druge zabave. Vedno z največjim veseljem odgovorim da ne, da so otroci moja največja zabava in sprostitev ob koncu tedna, pa čeprav večina njih niti ne vidi, da zato ker dobijo v petek test ali dva za rešit, jaz sedim za računalnikom še cel petek dopoldne, da jih sestavim. Niti ne vidijo, da sem velikokrat brez glasu po dveh urah, priznam, toliko otrok je težko preglasit, ko se sprostijo med odmorom v igri in pogovarjanju. 

Kje pa jaz vidim v tem sprostitev? 

Velikokrat poskrbijo za minimalno eno uro smeha, ker imajo smešne pripombe, ko se jim kaj ne da in niso pri volji, poskrbijo za sproščeno in brezskrbno vzdušje, ker oni še niso obremenjeni z vsako stvarjo na tem svetu, zelo hitro pokažejo, da si dober vzor, ko opaziš, da si jih naučil timskega dela in solidarnosti med sabo, si želijo postati gasilci, ko te prosijo, da želijo sprobat tvojo intervencijsko opremo. Največja stvar, ki jo pa dobim nazaj od njih je pa naklonjenost, ko mi dajo vedeti, da me imajo radi in da radi preživijo čas z mano, da cenijo, da jih učimo, da smo tam za njih tudi ko imajo slab dan, da mi lahko povedo tudi kaj so delali čez teden ali kam gredo čez vikend, da mi lahko zaupajo, ko se zgodi kaj hudega in da me vedno lahko prosijo za nasvet. 
Ta povezanost in sproščenost med nami je tisto, kar je meni tako velika sprostitev v petek ker vem, da jih bom lahko nekaj novega naučila in s tem prispevala k temu, da bodo nekoč dobri in solidarni odrasli, na katere bomo lahko ponosni. V tem sem se našla in to bom opravljala, dokler bom le lahko. 

Največjo srečo v življenju ti prinesejo ljudje in dejavnosti v katerih se najdeš in si zaradi njih boljši človek.

Lepo se imejte in veliko se smejte,

Marina



Komentarji

Priljubljene objave