Wuhuuu, pa še uradno opravljena diploma


Hejla!

Ta teden sem imela podelitev diplome na dodiplomskem študiju. Kljub temu, da sem tisto najbolj grozno stvar pred zaključkom, zagovor diplome, opravila že julija, so se ta teden ob sami podelitvi pojavili posebni občutki. Dobiš dejansko potrditev za ves trud, ki si ga vložil skozi 3 ali 4 leta svojega življenja.

Je pa to tudi pravi čas, da malo pogledaš nazaj in malo analiziraš ta, v mojem primeru, 4 leta. Seveda sem se takoj spomnila raznih dogodkov in izkušenj, od slabih do dobrih, srečnih, manj srečnih. Takoj naslednji trenutek sem si pa rekla, da če nebi šla čez vse to kaj se mi je dogajalo v 4 letih dodiplomskega študija, ne bi postala to kar sem in realno, ne bi imela toliko izkušenj iz marsičesa. Zato sem se odločila, da skupaj strnem nekaj misli, za vse tiste, ki razmišljate ali ste za na faks, ali se "splača", ali pa za vse tiste, ki ste že na faksu in razmišljate nekako tako: zakaj sem se v to podal, kaj jaz sebi delam itd.

Če si še v srednji šoli in razmišljaš, kaj boš počel dalje, se je treba seveda malo zamislit in realno ocenit, kdo in kaj si želite v življenju postat in kako želite to doseči. Ponavadi slišiš od starejših prijateljev, da je faks težki, da jim je žal, da je treba "fuuuuul" časa presedet zaradi študija pri knjigah. Ja, vse to je res, ampak za vsak cilj v življenju se je treba krepko potruditi in nikoli ni nobena pot, pa se še zdi ne vem kako lahka, postlana z rožicami. V vsak cilj je treba vlagati in verjemi, na koncu, ko ga dosežeš, se splača in si zelo ponosen sam na sebe, da si uspel preseči še nekaj preprek v življenju.

Če si že na faksu, po možnosti prvi letnik in te je zelo strah, kako bo, kako zgleda izpit na faksu, kako zgleda ustni izpit pri profesorju, kako ocenjujejo, je težko, bo to kar smo delali na predavanjih itd. Vse to ti gre po glavi in hej, čisto normalno je. Verjemi, še tako čudni kot so pomisleki in vprašanja, ki si jih postavljaš, vsak jih je imel in čisto vsak je moral iti na nek način čez to in premagat začetni strah. Vsak začetek je težki, še sploh menjava šol, saj je pa le vsakič nekoliko drugače. Če ti kaj pomaga: spomni se občutkov prvega meseca prvega letnika srednje šole, a niso podobni? Zato brez panike, samo pogumno. Če daš res tisti maksimum od sebe, ti bo zagotovo enkrat uspelo in še nekaj, ne prehitro obupat. 😉 Mogoče poiščeš pomoč nekoga iz starejšega letnika ali pa nekoga v letniku, ki mu mogoče snov gre bolje, saj ima vsak svoje področje kjer blesti in kjer je pač enostavno slab ali pa ne dovolj dober. Nič ni narobe, če poiščeš pomoč in si tako pomagaš. 😊😊😊

Lahko se ti tudi zgodi, da premišljuješ ali je ta faks zate ali ne. Čist iskreno, večina to razmišlja takrat, ko se jim enostavno ne da spoprijeti z izzivom in so raje leni in jamrajo. Ja, tudi take srečaš. Seveda pa če se ti zdi, da si pa končno ugotovil, kaj je res tisto, kar te veseli in da si se pozanimal, kakšni so na drugem faksu predmeti, kaj zajemajo in si se bolj našel v opisih predmetov, bodočih poklicih in službah, potem pogumno spremeni faks in začni od začetka tisto, kar je res tvoja prihodnost in v čemer se vidiš. Vmes bo mogoče kdo, ki ti bo rekel kakšna škoda da si vrgel stran eno leto, ampak ni važno, pomembno je da res pretehtaš obe možnosti kje nadaljevat in da si z novo, premišljeno možnostjo resnično bolj zadovoljen. Razmišljaj o tem, da faks delaš za sebe in za svojo prihodnost. 😊😊

Pri meni je drugi letnik faksa bil najlažji. Nekako je tista vmesna stopnja, kjer nisi nekje na novo in kjer ni nobenega razmišljanja o diplomi, o morebitni služni, o nadaljevanju šolanja itd. Tretji letnik pa je spet nekakšen stres, ker je spet čas za življenjsko pomembne odločitve. Razumljivo je, da se kdaj vprašaš ali se odločaš pravilno. Sama sem si vmes med absolventom premislila o smeri magistrskega študija, čeprav sem imela narejene diferencialne izpite za že eno smer. Takrat so velikokrat najbližji bili v dvomih, ali se odločam pravilno, ali pa sem se samo ustrašila. Sama pri sebi sem milijonkrat šla čez vse možnosti, kje pristanem po kakšnem študiju, kako službo mi omogoča študij, kaj bom potem ko naredim. Morem reči, da po pol semestra magistrskega študija mi ni niti malo žal, da sem kjer sem, kljub temu, da najdeš vmes kak predmet, ki bi ga z veseljem zbrisala iz urnika. Zato tudi pri tem odločitvah upoštevaj svoje dolgoročne cilje in svoje občutke, kam "pašeš" in kje bi rad pristal.
Tudi če se čutiš, da magistrski študij pa res res ni za tebe in da bi delal že skoraj nemogoče podvige, da je mogoče bolje, če se zaposliš: s tem ni nič narobe, tudi če boš srečal ljudi, ki bodo mnenja, da pa na magistrski študij pa moraš it. Verjamem v to, da če človek res realno premisli in oceni svoje zmožnosti ve, kdaj jih bo v neki stvari presegel in bo za njega pomenilo nenormalne napore. Tako da tudi vam, dragi moji diplomanti, ki niste šli nikamor - srečno pri iskanju službe.

Tako za konec pa še ena misel: ne glede na to, kako so določeni izzivi težki in koliko časa potrebuješ za realizacijo vsega, vztrajaj, daj vse od sebe in na koncu se bo splačalo. Verjemi mi, to pišem zato, ker sem v času študija mnogokrat šla čez vsa ta stanja in situacije, ampak na koncu z voljo in vso vloženo energijo je uspelo, zdaj sem diplomantka Univerze v Mariboru. 💪💪💪

Želim ti uspešen nov delovni teden, vsem šolarjem na vseh stopnjah pa pošiljam voljo in energijo (vzdrži, še malo pa bo božič 😍😍😍) .
Se beremo v petek, do takrat spremljaj Facebook in Instagram (linki v desnem kotu zgoraj), do takrat pa,

lepo se imej in veliko se smej,

Marina

Komentarji

Priljubljene objave